google_translate facebook fiho popusti clanstvo
Search diabetes news | International Diabetes federation
MOJ DRAGI ŽAN
Kajti v času, ko sem se pripravljala na zanositev, sem pogrešala ravno to, konkretno izkušnjo poteka nosečnosti mlade mamice sladkorne bolnice.

Leto dni po poroki sva z možem začela ramišljati o otroku in lastni družini. Odšla sem na posvet na Polikliniko k dr. Tomažičevi, ki skrbi za mlade nosečnice s sladkorno boleznijo. Na zanositev sem se pripravljala dobro leto, saj je bilo treba vrednost pri testu HbA1c spraviti na želeno raven. Veliko truda je bilo vloženega, da sem dosegla želeno vrednost. Treba je bilo uskladiti telesne aktivnosti, prehrano in odmerke inzulina. Glukozo v krvi sem morala meriti tudi po desetkrat na dan. Takoj ko je bila vrednost glikoliziranega hemoglobina ustrezna, se je zelena luč prižgala in hitro sem zanosila.

Nosečnost sladkorne bolnice mora biti pod skrbnim nadzorom diabetologa in ginekologa. Sama sem v času nosečnosti redno hodila na te preglede: v začetku na vsake tri tedne, na koncu nosečnosti pa celo na štirinajst dni. Hemoglobin sem uredila z rednimi večkratnimi meritvami glukoze v krvi (tudi do dvajsetkrat na dan). V nosečnosti pa je redno merjenje še posebej pomembno, saj se potreba po inzulinu hitro spreminja. Meni se je v tednu dni dnevna doza inzulina spremenila tudi za deset enot.

Do sedmega meseca nosečnosti je moja nosečnost potekala brez težav, paziti sem morala le na urejenost sladkorne bolezni. V sedmem mesecu pa sem dobila bolečine v kolkih, ki sicer niso bile povezane s sladkorno boleznijo. In potem se je začel bližati čas poroda. V porodnišnico sem bila sprejeta tri tedne pred predvidenim datumom poroda. To pa zato, ker je bilo potrebno preiti iz dolgodelujočega inzulina samo na kratko delujočega.

Ves vloženi trud je bil poplačan, ko sem 26. 7. 2002 ob 17.05 rodila fantka – Žana. Moj deček je privekal na svet po naravni poti. Tehtal je 3740 gramov, velik pa je bil 53 cm. Pri porodu je bil prisoten mož Marko, ki mi je bil v veliko oporo. Ves čas me je spodbujal in mi meril krvni sladkor. Oba sva bila zelo srečna, ko sva dobila malo štručko v naročje in si ga lahko ogledala od blizu. Moji mali nečaki so ga poimenovali Žan »velikan«, ker se je rodil šestnajst dni prezgodaj in je bil tako velik. V porodnišnici sva ostala še sedem dni, ker je imel zlatenico in je moral biti pod lučkami.

Žan je sedaj star že pol leta in lepo napreduje. Z zanimanjem opazuje življenje okoli sebe. Rad se igra s svojimi nogicami, se kotali iz boka na bok in se crklja pri mamici in očiju. Tudi babic in dedkov se zelo razveseli. Vožnja z avtomobilom je pravo uspavalo zanj. Večerni spanec in jutranje prebujanje se prične s čebljanjem ba-ba ali ma-ma in pravo veselje ga je poslušati in opazovati.

Naj omenim še to, da sem kmalu po porodu prešla iz intenzivirane inzulinske terapije na zdravljenje z inzulinsko črpalko. Moje življenje je sedaj mnogo lažje, bolj svobodno kot je bilo prej. Sladkor imam bolj urejen, manj imam hipoglikemij. Še posebno zdaj, ko sem mama, mi ta svobodnejši način vodenja sladkorne bolezni olajšuje spopadanje s vsakodnevnimi opravili. Škoda je le, da tega nisem bila deležna že v času nosečnosti.

Renata Javornik
Spreminjamo sladkorno bolezen
 
Ministrstvo_zdravje
 
Be a part...