google_translate facebook fiho popusti clanstvo
Search diabetes news | International Diabetes federation
ANA TURŠIČ - ŽIVLJENJE Z INSULINSKO ČRPALKO
Mislim, da ne bom nikoli pozabila tistih prvih injekcij.
Jaz, ki sem se igel in nasploh zbadanja z njimi vedno bala, sem zdaj na nek način obsojena na zdravljenje s pomočjo injekcijske brizgalke, sem si mislila, ko sem s stisnjenimi zobmi čakala, da mi bo sestra zapičila tisto resnično, čisto prvo. Prav s takšno grozo sem seveda čakala še ostale injekcije, ki so se vrstile v naslednjih dneh.
Še težje mi je bilo, ko se je naslednjega večera prva opogumila moja sestra in sama prijela brizgalko v roke. Tudi ona se do tedaj še ni srečala z injekcijsko brizgalko in ni imela še nikakršnih izkušenj. Sledila sta ji še moja starša in nekje tudi jaz sama...
No, kakorkoli že, kot vidite, sem preživela in spoznala tisto resnico o strahu. Saj veste, ko pravijo, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni.

Tako smo začeli. Prvih 8 mesecev sem se zdravila s klasično inzulinsko shemo in sem pridno uporabljala brizgalke. Nato sem se, po dolgih razmišljanjih o prednostih pena pred brizgami, le odločila za intenzivirano terapijo s penom. Na koncu sem - hvala bogu - ugotovila, da je bila moja odločitev pravilna. Vbod se je čutil še manj kot pri brizgah in kaj bi se mi lahko zdelo boljše, kot pa spraviti inzulinski injektor v žep ter se odpraviti na ekskurzijo, športni dan ali pa celo na tritedensko potovanje. Res, to je bila drastična sprememba.

Podobna zgodba se je ponovila s črpalko. Ko mi je doc. dr. Battelino začel prvič z vsem navdušenjem razlagati o prednostih inzulinske črpalke, sem bila jaz, za razliko od njega, nekoliko bolj skeptična.

Ta moj dvom je trajal vse do Kluba staršev otrok in mladostnikov z inzulinsko odvisno sladkorno boleznijo, novembra 2000. Tam sem si inzulinsko črpalko prvič ogledala od blizu. Šele takrat sem res videla, kakšno čudo to sploh je. Saj sem imela približno predstavo, ki sem si jo ustvarila s pomočjo slik, a to ni enako, kot pa si jo ogledati v živo.
Na srečanju sem zbrala vso literaturo, ki jo je bilo mogoče dobiti, in jo doma skrbno prebrala. Tako sem postopno zbrala informacije o podrobnostih, ki so me zanimale. Nato sem postavila na tehtnico vse prednosti in slabosti črpalke.
Na eni strani so se tako znašle slabe lastnosti, kot so npr. stalno nošenje črpalke za pasom, lahko se pojavi alergija na obliže, hitreje lahko padem v ketoacidozo.
A na drugi strani so se znašle prednosti. Bistveno manj hipo in hiperglikemij, čas ni več tvoj gospodar kot prej, bolj svobodno življenje, tudi zbadanja s penom ni več...
Kot lahko sami ugotovite, mi je uspelo najti več dobrih kot pa slabih lastnosti in tako sem se aprila lansko leto postavila na čakalno listo. Zavedala sem se, da črpalke ne bom dobila kar takoj naslednji dan ali čez en mesec, saj sem vedela, da je tu že dolga vrsta čakajočih. A dobrega pol leta čakanja se je izplačalo.

Nekje proti koncu oktobra sem končno dobila odobritev Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Takoj sem poklicala v Center za diabetes in se dogovorila za pričetek izobraževanja pri Zaloker & Zalokerju. Inzulinsko črpalko bom dobila 15. novembra, mi je odmevalo v glavi! Takoj sem začela odštevati dneve do 12. novembra, ko bom začela z izobraževanjem pri Zaloker & Zalokerju. Moji sladkorji v tistem času so bili gromozanski! K nihanju sladkorjev je nekaj pripomogel fenomen jutranje zore in pa moje redno ukvarjanje s športom. Kakor hitro sem bila malce na miru, se prekršila ali pa se znašla v bolj stresni situaciji, so sladkorji poskočili tudi do 20 mmol/l. kakor hitro pa sem se odpravila na uro aerobike, na trening plesa ali bila kako drugače aktivna, sem kaj hitro zapadla v hipoglikenijo. Bila sem že čisto obupana, sama nisem imela več idej, kaj naj naredim z inzulinom, da bi bil moj sladkor vsaj na približno normalni vrednosti ter da se ne bi pojavljala takšna nihanja. Tako sem zadnji mesec svoje sladkorje lahko krotila le s petimi do šestimi injekcijami na dan. Se pravi s tremi injekcijami hitro delujočega inzulina pred glavnimi obroki, z injekcijo dolgo delujočega inzulina pred spanjem in pa z eno do dvema injekcijama Humaloga pred malicami. Takrat me je pokonci držala le še misel na to, da bom kmalu dobila inzulinsko črpalko in da bo takrat bolje.

Končno se je začelo tako težko pričakovano izobraževanje. Predavanja sta skupaj z mano obiskovala tudi starša, saj je dobro, da zna s črpalko ravnati čim več najbližjih. V prvih dveh dneh smo se najprej naučili delati z osnovnimi funkcijami črpalke. Te so npr. dodajanje bolusov, spreminjanje časa in datuma, spreminjanje in vnašanje bazalnih odmerkov inzulina. Možgane sem imela ves čas zelo napete, saj sem poskušala vseskozi zbrano poslušati in si hkrati tudi čim več zapomniti. Po pravici me je na trenutke že močno zaskrbelo, če si bom uspela zapomniti številne podrobnosti.
Največ skrbi mi je povzročala priprava seta. Bilo me je groza! Treba je bilo misliti na sto stvari hkrati. Čeprav v matematiki nisem najboljša, sem na trenutke vseeno pomislila, da je matematika le lažja kot pa upravljanje s črpalko. Tretji dan sem preživela doma, kajti to je bil dan, ko sem na lastni koži občutila, kaj pomeni živeti z inzulinsko črpalko. Minil je še zadnji dan na učnih urah, kjer smo na hitro ponovili stvari in povprašali po stvareh, ki so nas še zanimale.

Končno smo se odpravili na meni že zelo dobro znani oddelek C1 endo na Pediatrični kliniki v Ljubljani.
Tam smo se najprej pogovorili z dietetičarko univ. dipl. inž. Andrejo Čampa, ki nam je razložila, kako bomo v živilih poiskali pravo količino ogljikovih hidratov in nato izračunali, kolikšen odmerek inzulina bomo potrebovali za kritje obroka. Še ena dodatna stvar, o kateri se mi tisti trenutek ni niti sanjalo, kaj pomeni.
Takrat pravzaprav nisem bila ravno zbrana, saj so mi misli uhajale le še na trenutek, ko si bom vstavila set. Bom že doma naštudirala kako pa kaj, sem si mislila - in tudi sem. Ko je ga. Čampa menila, da stvar razumemo, nas je spustila nazaj na oddelek ter nam zaželela čim več sreče in povedala, da jo lahko tudi v prihodnjih dneh pokličemo za dodaten nasvet. Po glavi so se mi podile misli, kakšno bo sedaj življenje. Se bo veliko spremenilo? Bodo sladkorji res tako boljši? Sledil je še zadnji pogovor v Šoli vodenja sladkorna bolezni, nato pa...
No ja, čisto na rahlo sem se tresla. Ne vem, ali je bilo to od strahu ali od pričakovanja, mogoče pa vsakega malo, kdo ve? Končno je nastopil trenutek, ki sem se ga tako bala - vstavljanje seta. Umila sem si roke, odprla brizgalko in set. Sledilo je polnjenje brizgalke z inzulinom, privijanje in prebrizgavanje seta. Najprej ročno, nato pa še s črpalko. Sledil je še zadnji, glavni del. Vstavitev seta v podkožje. Ena, dve, tri in set je vstavljen, zalepljen in meni je uspelo! Prvič sem si sama vstavila set. Saj ni tako težko. Ta je bila torej še ena prelomnica v teh dveh letih, odkar imam sladkorno bolezen.

Najprej sem se počutila rahlo nelagodno, kajti ves čas sem preverjala ali imam črpalko še vedno pripeto za pasom, pa čeprav sem vedela, da je ne morem kar tako izgubiti.
Občutek varnosti mi je dalo tudi dejstvo, da so 24 ur na razpolago tudi pri firmi Zaloker & Zaloker kot tudi v Centru za diabetes.
Izboljšanje sladkorjev se je pokazalo že v prvem popoldnevu, ko je v času malice nastopila prva hipoglikemija. Prva dva dneva sta bila, resnici na ljubo, kar zelo naporna, predvsem po zaslugi velikih hipoglikemij, ki pa sem jih uspešno reševala s pomočjo telefonske povezave s Centrom za diabetes. Na račun pogostih meritev krvnega sladkorja in telefonskih pogovorov mi je v enem tednu uspelo znižati bazalne odmerke za cele štiri enote, sladkorji pa so ostajali pod 10 mmol/l in hipoglikemij je bilo vse manj.

Sladkorji so bili res izredno lepi, saj so le redkokdaj presegli mejo 8mmol/l. večinoma so se vrteli okrog 5-6mmol/l. Ko sem enkrat po končanem treningu imela sladkorja 6,8 mmol/l, sem bila sprva kar malce slabe volje, nato pa sem se zamislila in ugotovila, da bi še pred enim mesecem dala vse za tako lep sladkor. Človek se skoraj prehitro navadi na lepe stvari in tako sem se tudi jaz brez najmanjših težav navadila na zelo lepe sladkorje.

Ponovna nihanja sladkorjev so se pojavila okrog novega leta. Saj veste, potice, pa piškotki, pa ena babica, pa druga … To je čas, ko smo na preizkušnji, ali se znamo upreti vsem dobrotam bodisi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Ker se mi zdi bolj smiselno zarisati realno črto, sem se tudi jaz malo posladkala in v tem času odkrila manjšo napako črpalke. No ja, če smo odkriti, ni to napaka črpalke, ampak nas, ki se s pomočjo nje zdravimo. Daje nam potuho. Saj je čisto preprosto. Pritisneš na gumbek, stvar z inzulinom je urejena, ti pa počasi uživaš v svojem kosu potice ali kakšne druge dobrote. A vendar mislim, da vsak, ki pozna namen črpalke, tega le ne bo prevečkrat izkoriščal.

Nekje v sredini januarja sem se odzvala na povabilo Zaloker & Zalokerja, da naj pridem po daljinski upravljalec in na krajši pomenek o ostalih funkcijah črpalke. Bilo jih je še kar nekaj. Npr. več oblik bolusov, več oblik bazalnih nivojev, otroška blokada itd. Nekatere uporabne, druge ne, a dobro je vedeti, pravijo.

Ko se mi je zdelo, da so se sladkorji po novem letu nekako normalizirali in se ponovno spravili v svoje meje, me je v posteljo položila viroza. Sladkorji so se ponovno povzpeli v višave, na glukometru pa so se bohotile številke, ki jih nisem želela več videti. Zato se je ponovno pričelo prilagajanje bazalnih in bolusnih odmerkov inzulina ob pogostih meritvah krvnega sladkorja. Borba je bila sicer napeta in težka, a zmagovalec je znan. Ko sem se poslužila vseh orožij in pogosto vrtela telefonske številke Centra za diabetes, so se sladkorji le predali.

Še vedno se veliko ukvarjam s športom. Predvsem s plesom in aerobiko in le-ta mi sladkor tudi najbolj zbije. Ker vadba poteka v večernih urah, pred njo pojem večerjo, ki ponavadi vsebuje mleko - ta mi sladkor drugače izredno dvigne - nato pa tik pred začetkom vadbe črpalko izklopim. Tako uspem sladkor obdržati ali pa spraviti na normalno vrednost, se pravi tja nekje med 4 in 6 mmol/l. Ugotovila sem tudi, da imam sedaj po aerobiki znatno manj hipoglikemij, saj sem v treh mesecih imela kake 3 ali 4, prej pa sem se skoraj vedno domov vrnila s sladkorjem okrog 3-3,5 mmol/l.

Ko sem bila še na klasični in pa tudi na intenzivirani terapiji, so mi težave delali tudi sladkorji v dopoldanskem času, ki sem ga preživela v šoli, kar ni bilo ravno prijetno, saj vsi vemo, da nam lahko ob previsokem ali prenizkem sladkorju pade koncentracija. S prilagajanjem bazalnih odmerkov pa so se tudi ti sladkorji izboljšali.

Ena izmed mnogih prednostih črpalke, ki bi jo jaz uvrstila takoj za urejenim diabetesom, je tudi ta, da je dosti manj zbadanja. No ja, vsaj kar se tiče inzulina. Meritve krvnega sladkorja so še vedno pogoste - ravno nasprotno. Prej sem si sladkor merila vsaj 4-krat dnevno, zdaj pa to počnem najmanj 5-6-krat na dan. V prvem mesecu, ki je najbolj zahteven, so bili dnevi, ko sem si sladkor preverila tudi do 15-krat. A mi ni niti žal niti težko. Še posebno, ko vidim rezultat, ki je zagotovo posledica discipline pri prehrani, rednih merjenj predvsem sladkorja in pa seveda tudi sladkorja in ketonov v urinu.

Zdaj imam inzulinsko črpalko že dobre 3 mesece in življenje se je res korenito spremenilo. Na bolje, seveda. Vsi moji dvomi o toliko boljšem življenju so se razblinili. Najboljši pokazatelj za to je moj HbAlC. Le-tega sem v prvem mesecu uspela znižati kar za 1.7% kar ni mačji kašelj, saj je za tak uspeh potrebno ogromno potrpljenja pri preračunavanju ogljikovih hidratov in odmerkov inzulina, obilo samodiscipline, kar se tiče kontrole sladkorjev v krvi in urinu, ne gre pa seveda niti brez obilice dobre volje.

Iz mojih izkušenj ste lahko spoznali oz. boste pritrdili mojemu prepričanju, da lahko kljub diabetesu živimo popolnoma normalno, pestro, zabavno in edinstveno življenje. Le-to je z inzulisko črpalko resnično mnogo lažje, bolj svobodno in brezskrbno. Upam, da bo tak način življenja čim prej omogočen večini diabetikov.

Na koncu bi se rada le še zahvalila vsem, ki so mi pomagali, da sem do črpalke sploh prišla in pa vsem tistim, ki mi z nasveti pomagajo še sedaj.


Lep pozdrav od Ane
Spreminjamo sladkorno bolezen
 
Ministrstvo_zdravje
 
Be a part...